Južnokoroška znamenja so sorazmeroma majhni grajeni krščanski spomeniki na odprtih poljih. V mnogih pogledih sledijo koroški in v širšem smislu evropski kulturnozgodovinski tradiciji glede njihove tipologije, lokalizacije, lokalnega zgodovinskega pomena, vpetosti v življenjske običaje. So tudi izraz nadregionalne kulturne izmenjave, inkulturacije in nadregionalnega kulturnega razvoja skozi stoletja. So del kulturne zgodovine dežele in dajejo kulturni krajini te regije značilen značaj. Na Koroškem, na jugu Avstrije, za katero je bila skozi stoletja značilna, sedaj pogosto zgodovinska, bikulturalnost ali dvojezičnost (nemščina in slovenščina), najdemo pri znamenjih številne posebnosti, ki potrjujejo njihovo posebno vrednost za koroško, za avstrijsko ter za evropsko kulturno krajino. Regionalno kopičenje

Znamenja ali lokalno slovensko narečno tudi "križi", se nahajajo večinoma na območjih, kjer je značilna katoliška tradicija. Na območjih z značilno protestantsko tradicijo so bila ta verska pričevanja večinoma odstranjena v 16. stoletju. Na Zilji so manj razširjeni kot na osrednjem južnem Koroške (v Rožu, na Gurah, na Celovškem polju, v Podjuni in na Osojskih Turah ali na Možbrškem gričevju). Z zgodovinskega vidika je bila za ta območja značilna prisotnost koroških Slovencev, ki je deloma ni več, kar poudarja pomen medkulturnih procesov pri vzpostavljanju, ohranjanju in dojemanju ter oblikovanju kolektivne identitete.Uši Sereinig, Bojan-Ilija Schnabl: „Bildstock“. In: Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl (Hg.): Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942. Wien, Köln, Weimar, Böhlau Verlag 2016, Bd. 1, S. 155-158, ISBN 9 783 20579673 2

Deuer navaja, da je "... zlasti južni del dežele z jezikovno mešanimi območji še posebej bogat z znamenji, obcestnimi križi in kapelicami. Postali so neločljiv del podeželja, pokrajine, ki so jo oblikovale človeške roke, in utelešajo posebno neposredno obliko izražanja ljudske pobožnosti, saj jih je prebivalstvo večinoma postavilo na lastno pobudo brez neposrednega vpliva cerkvenih ustanov, njihova ohranitev pa je še danes v pristojnosti lastnikov, prebivalcev ali sosesk ...".Citat: »… insbesondere der südliche Landesteil mit den gemischtsprachigen Gebieten – [ist] besonders reich an Bildstöcken, Wegkreuzen und -kapellen. Sie sind untrennbarer Bestandteil der Flur, der von Menschenhand geformten Landschaft, geworden und verkörpern eine besonders unmittelbare Ausdrucksform der Volksfrömmigkeit, weil sie meist ohne direkte Einwirkung kirchlicher Institutionen von der Bevölkerung in Eigeninitiative errichtet worden sind und auch ihre Erhaltung bis zum heutigen Tag im Ermessen der Besitzer, Anrainer oder ganzer Nachbarschaften liegt …«. V: W. Deuer: Ausgewählte Flurdenkmäler. V: W. Wadl: Magdalensberg, Natur, Geschichte, Gegenwart, Gemeindechronik. Klagenfurt 1995, 284–286, tukaj 284.

Wilhelm Dreuer je tudi zasnoval občinski grb občine Pokrče na Celovškem polju, na katerem so poleg južnokoroškega znamenja upodobljeni tudi simboli karantanskih kosezov meč in sulica. Tradicionalno so nekoč in se še danes sadi lipe ob znamenjih.O njihovem posebnem kulturnozgodovinskem pomenu v tem kontekstu glej: Bojan-Ilija Schnabl: „Linde“. V: Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl (Hg.): Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942. Wien, Köln, Weimar, Böhlau Verlag 2016, zv. 2, str. 828-829, ISBN 9 783 20579673 2 Tam, kjer so postale žrtev časa, jih ponovno sadijo, kot na primer ob znamenjih na zvezni cesti v dolino Krčice med poljanskima župnijama Šenttomaž_pri_Celovcu in Timenica v občini Štalenska gora severovzhodno od glavnega mesta dežele Celovec, kjer so značilne za pokrajino.

Oblike

Kot znamenje (regionalno tudi „križ“) se na splošno razume prostostoječi zidani steber ali steber s pritrditvijo, ki je okrašen s slikovnimi ali redkeje figuralnimi upodobitvami (kipi) verske vsebine.

Osnovna oblika se je razvila v gotskem obdobju in je sestavljena iz baze (podnožje), stebla (trup), vrha (nastavek) in strehe (kapa, strešica). Raznolikost oblik, ki so se razvile na podlagi tega, je velika.

Najpogostejše vrste znamenj na avstrijsko-slovenskem obmejnem območju so: znamenja na stebrih in stebričkih, znamenja na širokih stebrih z dvokapnimi strehami, znamenja vobliki kapelic, znamenja v obliki ute ter tudi ožji ali širši tri-, pet-, šest- in osemkotni stebri.

V nasprotju s širokimi stebri z veliko nišo ali stensko nišo, ki ne sega do tal, imajo kapelice in znamenja v obliki ute le majhno notranjost, v katero je sicer mogoče vstopiti. Arhitekturno oblikovanje in poslikava obcestnih svetišč segata od najkakovostnejših dosežkov različnih slogovnih obdobij do najpreprostejših oblik (ljudske umetnosti). Poreklo

Nekateri raziskovalci vidijo povezavo med znamenji in antičnimi mejniki, ki so jih Rimljani postavljali ob cestah v spomin na umrle popotnike, ali mejniki, ki so služili kot označevalci razdalji na cestah, da bi olajšali potovanje.

Izvor znamenj na južnem Koroškem naj bi bilo v Franciji, zlasti ker so najstarejša znamenja zelo podobna kamnitim smrtnim svetilkam v Burgundiji. Tako pričajo o transkulturnih procesih v Evropi ali procesih inkulturacije Bojan-Ilija Schnabl: „Inkulturation“. In: Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl (Hg.): Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942. Wien, Köln, Weimar, Böhlau Verlag 2016, Bd. 1, S. 523-527, ISBN 9 783 20579673 2 kulturnih dosežkov v časovni in/ali geografski razsežnosti.

Verjtno najstarejša ohranjena poznoromanska smrtna svetilka v Kotmari vasi morda v začetku 13. stoletja postavili francoski kamnoseki, ki so jih v Vetrinj pripeljali cistercijani. Svetilke za mrtve z značilnimi odprtimi, tabernaklju podobnimi vrhovi, kjer so pokojniku prižigali luč, najdemo predvsem na pokopališčih.Uši Sereinig, Bojan-Ilija Schnabl: „Bildstock“. In: Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl (Hg.): Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942. Wien, Köln, Weimar, Böhlau Verlag 2016, Bd. 1, S. 155-158, ISBN 9 783 20579673 2

Na celotnem Koroškem je znanih osem smrtnih svetilk. Kotmara vas, Hodiše, Globasnica, Straßburg, Steuerberg, Velikovec, Gospa Sveta in Krka. Med najstarejša ohranjena obcestna svetišča spadajo obcestna svetišča, ki označujejo meje zemljiške posesti, pristojnosti ali druge meje.

Najstarejše kamnito znamenje na južnem Koroškem, ki je stalo na nekdanji meji med jurisdikcijo mesta Beljak in gradu Vajškra, je Beli križ (omenjen leta 1399) pri kraju Zehenthof v Beljaku.

"Križ ubogih grešnikov" v Štefanu na Zilji je bil prav tako postavljen kot mejni križ (1499), saj se je pristojnost gospode Aichelburg širila do te točke. Okrašen je s freskami iz šole [Görtschacher]ja in je eno od štirih navedenih gotskih obcestnih svetišč na Koroškem. Breda Vilhar meni, da je Görtschacher "verjetno germanizirano slovensko ime goričan'''' po vasi Goriče/Görtschach v Spodnji Ziljski dolini". Vilharjeva nadaljuje: "[Margareta] Witternigg omenja tudi, da je njegovo ime domače koroško ime, izpeljano iz 'Windisch (torej slovensko) Görtschach'". B. Vilhar: Ziljske freske in še kaj s poti za sledovi gotskega stenskega slikarstva med Marijo na Zilji in Šmohorjem = Die Gailtaler Fresken. Celovec [e.a.] 1996, 77

Pod spomeniškim varstvom so tudi sledeča znamenja: znamenja Hauser in Gangl-Stöckel v kraju Reisach v občini Kirchbach na Zilji (1499), Kernmaierjevo znamenje v Sv. Valpurga (St Walburgen) na območju doline Krčice (freske okoli 1425/30) in Čahovnikov križ v Šmartinu na Teholici. Po podatkih www.kleindenkmäler.at je slednji "največje poznogotsko nišno znamenje na Koroškem z višino 8 metrov in širino tabernaklja 2 metra. Ogromna stožčasta streha sloni na masivnem kvadratnem stolpu. Telo niše jasno izstopa iz stožčastega jaška. Stožčasta streha je pokrita s smrekovimi skodlami in jo zaključuje pozlačen Kristusov monogram: IHS. Dragocene gotske freske (15. stoletje ?) so žal v veliki meri zbledele." Šege in navade Čeprav se številna znamenja niso ohranila ali so izgubila svoj prvotni namen, so pevezana s izroöilom zgodb, pripovedk in legend ter obeležujejo posebno težke čase, kot so kuge. Odražajo lokalne običaje in so vključena v verske obrede (npr. poljske procesije) podeželskega prebivalstva. Kot kažipoti spremljajo stare prometne in romarske poti (npr. križ Olip [Vilip] v Pliberku ali poznobaročno znamenje, imenovano "Windische Kapelle" (»slovenska kapela«), v Porečah ob Vrbskem jezeru. Kultura spomina in obeleževanja Kot osebna spominska obeležja spominjajo na tragične nesreče ali izražajo hvaležnost za uslišano prošnjo v stiski (npr. Trupijevo znamenje/tablici pri Trupiju v Bekštanju ob Baškem jezeru; Baštejev križ v Bilčovsu iz leta 1893).

Kulturnozgodovinsko zanimiva so tista znamenja, ki so bila postavljena na podlagi zaobljube ali v zahvalo za srečno vrnitev iz druge svetovne vojne ali iz zapora in taboriščih po deportacijah KOroükih Slovencev 14.aprila 1942 Judith Götz: Deportationen 1942. In: Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl (Hg.): Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942. Wien, Köln, Weimar, Böhlau Verlag 2016, Bd. 1, S. 236-240, ISBN 9 783 20579673 2, saj kažejo konceptualno povsem drugačno vizijo tistega časa, kot jo izražajo heroizirajoči vojni spomeniki padlim borcem in vojakom. Ta koroško slovenska znamenja so po svojem sporočilu primerljive s številnimi slovenskimi nagrobnimi napisi Bojan-Ilija Schnabl: Grabinschriften. In: Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl (Hg.): Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942. Wien, Köln, Weimar, Böhlau Verlag 2016, Bd. 1, S. 442-444, ISBN 9 783 20579673 2Bojan Schnabl: Vesela pripoved o rajnih mrličih. V: Rastje 17, Celovec 2023, str.126-134 na Koroškem.

Primeri vključujejo spominski križ družine Kumer-Črčej v Blatu pri Pliberku kot izraz hvaležnosti za to, da je bila družina leta 1942 rešena deportacije, Žlajharjev križ v Sodraževi pri Bilčovsu, Svečeva kapelica v Dobu pri Pliberku, Petrov križ v Grabljah, križ družine Wrulich, vlg. Selanovi/Selanov križ v Tucah na Radišah/. Lajmiševa spominska kapelica spominja na tragično eksplozijo vojaškega materiala tik pred koncem vojne, v kateri je umrlo pet fantov.

Slikovni motivi Slikovni motivi v nišah (podobe Kristusa in Device Marije, svetniki, upodobitve Svete Trojice) so običajno nameščeni po določenih pravilih. Sveti zavetnik cerkve je pogosto upodobljen na strani, ki je obrnjena proti najbližji cerkvi, zato so imela znamenja v preteklosti tudi pomembno označevalno funkcijo. Temu ustreza upodobitev svetega Lavrencija v enem redkih primerov baročne veličastne arhitekture (v nasprotju z običajno ljudsko arhitekturo), tristranskemu Tomanovemu križu v Svinči vasi v občini Štalenska gora.

Deuer Tomanov križ opisuje takole: "Zgrajen je na trikotnem tlorisu, njegove stranice so med poševnimi vogali konkavno ukrivljene (s profiliranim podstavkom in impostnim grebenom), končni entablat na sredini vsake stranice pa je obokan naprej. Slike v pravokotnih nišah (Marija z otrokom, sveti Andrej in sveti Lavrencij ter križanje s pomočniki) so bile obnovljene v 19. stoletju." Original: »Über dreieckigem Grundriss errichtet, schwingen seine Seiten zwischen den abgeschrägten Ecken (mit profiliertem Sockel- und Kämpfergesims) konkav ein, während das Abschlussgebälk in der Mitte jeder Seite nach vorn gewölbt ist. Die Bilder in den rechteckigen Nischen (Maria mit Kind, Andreas und Laurentius sowie eine Kreuzigung mit Assistenzfiguren) wurden im 19. Jh. erneuert«, W. Deuer: Ausgewählte Flurdenkmäler. In: W. Wadl: Magdalensberg, Natur, Geschichte, Gegenwart, Gemeindechronik. Klagenfurt 1995, 284–286, hier 285.

Opodobitev slovanskih apostolov