Vjačeslav Mihajlovič Molotov (rusko Вячеслав Михайлович Молотов, Vjačeslav Mihajlovič Molotov), rojen kot Skrjabin (rusko Скря́бин, Skrjabin), je bil sovjetski politik, diplomat in revolucionar ter vodilna osebnost v vladah Sovjetske zveze od leta 1920 do 1950, * 9. marec [O.S. 25. februar] 1890, † 8. november 1986.
Bil je eden od najtesnejših zaveznikov Josifa Stalina. Med letoma 1930 in 1941 je bil predsednik Sveta ljudskih komisarjev (vlade), med drugo svetovno vojno med letoma 1939 in 1949 ter ponovno od leta 1953 do 1956 pa minister za zunanje zadeve.
Molotov, star boljševik, se je leta 1906 pridružil Ruski socialdemokratski delavski stranki in bil pred oktobrsko revolucijo leta 1917 dvakrat aretiran in interno izgnan. Za kratek čas je vodil sekretariat stranke, preden je v 20. letih 20. stoletja podprl Stalinov vzpon na oblast in postal eden njegovih najtesnejših sodelavcev. Leta 1926 je postal polnopravni član politbiroja, leta 1930 pa premier in imel osrednjo vlogo pri izvajanju Stalinove politike prisilne kmetijske kolektivizacije, ki je povzročila obsežno lakoto. Nadziral je tudi veliko čistko, med katero so bile izvedene množične aretacije in usmrtitve političnih disidentov in navadnih državljanov. Kot zunanji minister je leta 1939 z nacistično Nemčijo podpisal Pakt Ribbentrop-Molotov. Med drugo svetovno vojno je bil namestnik predsednika državnega odbora za obrambo in glavni Stalinov pogajalec z zavezniki. Po vojni je začel izgubljati Stalinovo naklonjenost in leta 1948 izgubil ministrstvo in na 19. partijskem kongresu leta 1952 doživel Stalinovo kritiko.
Molotov je bil po Stalinovi smrti leta 1953 ponovno imenovan za zunanjega ministra, vendar ga je njegovo odločno nasprotovanje politiki destalinizacije voditelja Nikite Hruščova pripeljalo do tega, da se je leta 1957 pridružil neuspešnemu državnemu udaru proti Hruščovu, po katerem je bil razrešen z vseh svojih položajev. Molotov je bil poslan za veleposlanika v Mongolijo, dokler ga niso leta 1961 izključili iz partije. Stalinovo zapuščino je še naprej branil do svoje smrti leta 1986.
Zgodnje življenje in kariera thumb|250px|Molotovova rostna hiša|left
Molotov je bil rojen kot Vjačeslav Mihajlovič Skrjabin v vasi Kukarka, Jaranski ujezd, gubernija Vjatka, danes Sovjetsk v Kirovski oblasti. Molotov ni bil v sorodu s skladateljem Aleksandrom Skrjabinom, kot se pogosto napačno navaja.
V najstniških letih so ga opisovali kot sramežljivega in tihega fanta, ki je vedno pomagal očetu pri njegovem poslu. Šolal se je na srednji šoli v Kazanu, kjer se je spoprijateljil s revolucionarjem Aleksandrom Arosevom. Leta 1906 se je pridružil Ruski socialdemokratski delavski stranki (RSDLP) in kmalu gravitiral k radikalni boljševiški frakciji organizacije, ki jo je vodil Vladimir Lenin.Roberts, Geoffrey (2012). Molotov: Stalin's Cold Warrior. Washington, DC: Potomac Books. str. 5.
Skrjabin je prevzel psevdonim Molotov, ki izhaja iz ruske besede molot (kladivo), ker je verjel, da ima ime "industrijski" in "proletarski" prizvok. Leta 1909 je bil aretiran in dve leti preživel v izgnanstvu v Vologdi.
Leta 1911 se je vpisal na Politehnični inštitut v Sankt Peterburgu in se pridružil uredništvu novega podtalnega boljševiškega časopisa Pravda. V tem okolju je prvič srečal Josifa Stalina.Roberts, Geoffrey (2012). Molotov: Stalin's Cold Warrior. Washington, DC: Potomac Books. str. 6. Kasneje se je izkazalo, da prvo kratko druženje med obema prihodnjima sovjetskima voditeljema ni pripeljalo do takojšnje tesne politične povezanosti.
thumb|left|Molotov okoli leta 1917
Molotov je naslednjih nekaj let delal kot tako imenovani "poklicni revolucionar", pisal za partijski tisk in poskušal izboljšati organizacijo podtalne stranke. Iz Sankt Peterburga se je ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 preselil v Moskvo. Naslednje leto je bil v Moskvi ponovno aretiran zaradi svoje strankarske dejavnosti in tokrat deportiran v Irkutsk v vzhodni Sibiriji. Leta 1916 je pobegnil iz sibirskega izgnanstva in se vrnil Sankt Peterburg, ki ga je carski režim medtem preimenoval v Petrograd, ker je staro ime zvenelo preveč nemško.
Molotov je leta 1916 postal član komiteja boljševiške stranke v Petrogradu. Ko je leta 1917 prišlo do februarske revolucije, je bil eden redkih boljševikov v prestolnici, ki so imeli kakršen koli položaj v partiji. Pod njegovim vodstvom se je Pravda usmerila v levo, da bi se zoperstavila začasni vladi, oblikovani po revoluciji. Ko se je Josif Stalin vrnil v prestolnico, je obrnil Molotovovo linijo, ko je v Petrograd prišel Lenin, pa je Lenin preglasil Stalina. Molotov je ostal zvest svoji stari politiki in postal Stalinov varovanec in tesni privrženec, čemur je dolgoval svoj kasnejši ugled. Postal je član vojaškega revolucionarnega komiteja, ki je načrtoval oktobrsko revolucijo in dejansko pripeljal boljševike na oblast.
thumb|250px|Molotov in Feliks Dzeržinski leta 1924
Leta 1918 je bil Molotov poslan v Ukrajino, da bi sodeloval v ruski državljanski vojni. Ker ni bil vojak, ni sodeloval v bojih. Poleti 1919 so ga skupaj z Leninovo ženo Nadeždo Krupsko poslali s parnikom na potovanje po rekah Volga in Kama, da bi širila boljševiško propagando. Po vrnitvi je bil imenovan za predsednika področne uprave Nižni Novgorod, kjer mu je lokalna stranka izglasovala nezaupnico zaradi njegovega domnevnega spletkarjenja. Premestili so ga v Doneck. Novembra 1920 je postal sekretar Centralnega komiteja ukrajinske boljševiške stranke in se poročil s sovjetsko političarko Polino Žemčužino.
Lenin je leta 1921 odpoklical Molotova v Moskvo, ga povzdignil v polnopravnega člana Centralnega komiteja in Orgbiroja ter ga postavil na čelo partijskega sekretariata. Molotov je bil leta 1921 izvoljen za člana politbiroja brez glasovalne pravice in je opravljal funkcijo odgovornega sekretarja. Aleksander Barmin, manjši komunistični funkcionar, ki je obiskal Molotova v njegovi pisarni blizu Kremlja, medtem ko je vodil sekretariat, se ga je spominjal kot osebo "velikega in mirnega obraza ter precej mehkega, pozornega, skromnega in prijaznega birokrata".
Molotova sta kritizirala tako Lenin kot Lev Trocki, pri čemer je Lenin opozoril na njegov "sramoten birokratizem" in "neumno vedenje". Po nasvetu Molotova in Nikolaja Buharina se je Centralni komite odločil skrajšati Leninov delovni čas. Leta 1922 je Stalin postal generalni sekretar boljševiške partije z Molotovom kot drugim sekretarjem. Kot mlad privrženec je Molotov občudoval Stalina, a ga je kljub temu kritiziral. Pod Stalinovim pokroviteljstvom je Molotov januarja 1926 postal polnopravni član politbiroja.
left|thumb|250px|Molotov govori na srečanju kmečkih žena leta 1925
Med boji za oblast po Leninovi smrti leta 1924 je Molotov ostal zvest zagovornik Stalina proti njegovim tekmecem, najprej Levu Trockemu, pozneje Levu Kamenjevu in Grigoriju Zinovjevu ter nazadnje Nikolaju Buharinu. Januarja 1926 je vodil posebno komisijo, poslano v Leningrad (Sankt Peterburg), ki naj bi odstavila nadzor Zinovjeva nad partijskim strojem v regiji. Leta 1928 je Molotov zamenjal Nikolaja Ugljanova na mestu prvega sekretarja moskovske komunistične partije in na tem položaju ostal do 15. avgusta 1929.
Osebnost Trocki in njegovi podporniki so podcenjevali Molotova, kar je veljalo tudi za mnoge druge. Trocki ga je imenoval "poosebljena povprečnost", sam Molotov pa je tovariše, ki so ga imenovali "kamnita rit", pedantno popravljal z besedami, da ga je Lenin pravzaprav poimenoval "železni rit". Za zunanjo dolgočasnostjo sta se skrivala oster um in velik organizacijski talent. Deloval je predvsem v zakulisju in gojil podobo brezbarvnega birokrata.
Ameriški novinar John Gunther je leta 1938 poročal, da je Molotov vegetarijanec in abstinent,Chen, C. Peter. Vyacheslav Molotov. medtem ko je Milovan Đilas trdil, da je Molotov "pil več kot Stalin",Djilas, Milovan (1962) Conversations with Stalin. Prevod Michael B. Petrovich. Rupert Hart-Davis, Soho Square London 1962, str. 59. in ni opazil njegovega vegetarijanstva, čeprav sta bila skupaj na več banketih.
Sovjetski premier thumb|Molotov in Stalin
23. februarja 1929 je Molotov na moskovski konferenci komunistične partije poudaril potrebo po "čim hitrejši možni rasti industrije", tako zaradi gospodarskih razlogov kot tudi zato, ker je Sovjetski zvezi stalno grozila neposredna vojna nevarnost. Vprašanje, kako hitro širiti industrijo, je bilo vzrok za razkol med Stalinom in desnico, ki sta jo vodila Buharin in Rikov, ki sta se bala, da bi prehiter tempo povzročil težave. Z njunim porazom je Molotov postal druga najmočnejša osebnost v Sovjetski zvezi. Ne plenumu Centralnega komiteja 19. decembra 1930 je Molotov nasledil Alekseja Rikova kot predsednik Sveta ljudskih komisarjev, kar je bilo enakovredno položaju predsednika vlade v kakšni zahodni državi.
Na tem mestu je Molotov nadziral izvajanje prvega petletnega načrta za hitro industrializacijo. Sovjetska zveza je pod Molotovom kot predsednikom vlade kljub velikim človeškim žrtvam naredila velike korake pri razvoju in široki uporabi kmetijske in industrijske tehnologije. Nemčija je v Sovjetski zvezi na skrivaj kupovala strelivo, kar je spodbudilo razvoj oborožitvene industrije v ZSSR. Navsezadnje je ravno orožarska industrija skupaj z zavezniško pomočjo pomagala Sovjetski zvezi zmagati v drugi svetovni vojni.
thumb|250px|Kliment Vorošilov, Lazar Kaganovič, Aleksander Kosarev in Vjačeslav Molotov na 7. konferenci Vsezvezne leninistične zveze mladih komunistov (Komsomol) julija 1932
Vloga v kolektivizaciji Molotov je na tem položaju nadziral tudi kmetijsko kolektivizacijo pod Stalinovim režimom. Bil je glavni govornik na plenumu Centralnega komiteja 10. in 17. novembra 1929, na katerem je bila sprejeta odločitev o uvedbi kolektivnega kmetovanja namesto tisočih majhnih kmetij v lasti kmetov. Proces je seveda naletel na odpor. Molotov je vztrajal, da se mora kolektivizacija začeti naslednje leto, in opozoril uradnike, naj "ravnajo s kulaki kot z najbolj zvitim in še vedno neporaženim sovražnikom". V naslednjih štirih letih, je bilo na milijone 'kulakov' (kmetov, lastnikov zemlje) prisilno preseljenih v posebna naselja, v katerih so postali kmetijski delavci. Samo leta 1931 je bilo preseljenih skoraj dva milijona ljudi. Tistega leta je Molotov na kongresu sovjetov rekel: "Nikoli nismo zanikali dejstva, da se zdravi zaporniki, sposobni za delo, lahko uporabljajo za gradnjo cest in druga javna dela. To je dobro za družbo in tudi za same kmete". Lakota, ki jo je povzročila motnja v kmetijski proizvodnji, pretiran izvoz žita za plačilo industrializacije ter težki pogoji prisilnega dela so po nekaterih ocenah umorili 11 milijonov ljudi.
Molotov je kljub lakoti septembra 1931 komunističnim voditeljem na severnem Kavkazu poslal tajni telegram, v katerem jih je opozoril, da zbiranje žita za izvoz poteka "ostudno počasi". Decembra je odpotoval v Harkov, takratno glavno mesto Ukrajine, in jim, ne da bi se zmenil za opozorila lokalnih komunističnih voditeljev o pomanjkanju žita, povedal, da zaradi njihove nesposobnosti niso dosegli zastavljenega cilja zbiranja žita. Julija 1932 se je skupaj z Lazarjem Kaganovičem vrnil v Harkov, da bi tamkajšnjim komunistom povedal, da ne bo nobenih "popuščanj ali oklevanj" v prizadevanjih za izpolnitev ciljev glede izvoza žita. To je bilo prvo od številnih dejanj, zaradi katerih je prizivno sodišče v Kijevu leta 2010 spoznalo Molotova in Kaganoviča za kriva genocida nad ukrajinskim ljudstvom. 25. julija sta oba moža s tajnim telegramom ukrajinskemu vodstvu naročila, naj okrepi zbiranje žita.
Začasni razkol s Stalinom