Grossmünster (; 'veliki minster') je švicarska reformirana cerkev v romanskem slogu v Zürichu v Švici. Je ena od štirih glavnih cerkva v mestu (druge so Fraumünster, Predigerkirche in St. Peterskirche). Njena kongregacija je del Evangeličanske reformirane cerkve kantona Zürich. Jedro sedanje stavbe, blizu bregov Limmata, je bilo zgrajeno na mestu karolinške cerkve, ki jo je po legendi prvotno naročil Karel Veliki.Marks Travel Notes , accessed August 19th, 2009 Gradnja sedanje stavbe se je začela okoli leta 1100 in je bila odprta okoli leta 1220.
Grossmünster je bila samostanska cerkev, ki se je ves srednji vek potegovala za prednost s Fraumünsterom na drugi strani Limmata. Po legendi je Grossmünster ustanovil Karel Veliki, čigar konj je padel na kolena nad grobovi Feliksa, Regule in Exuperantiusa, zavetnikov Züricha. Legenda podpira trditev o nadrejenosti Fraumünstru, ki ga je ustanovil Ludvik Nemški, vnuk Karla Velikega. Arheološki dokazi potrjujejo prisotnost rimskega pokopališča na tem mestu.
Ime Ime Grossmünster izvira šele iz 14. stoletja. Prvotno se je cerkev v dokumentih imenovala preprosto Züriška cerkev (Turicina ecclesia). Münster se prvič pojavi leta 1272 pod oznako Monasterium praepositurae Thuricensis. Monasterium, nemško Münster, je latinski izraz za samostan. Grossmünster se prvič pojavi leta 1322,Gutscher 1983, S. 9. verjetno zato, da bi ga ločili od manjšega Fraumünstra.
Zgodovinski pomen
Ulrich Zwingli je s svojega pastoralnega položaja v Grossmünstru začel švicarsko-nemško reformacijo v Švici, začenši leta 1520. Zwingli je leta 1523 zmagal v vrsti razprav pod vodstvom magistrata, kar je na koncu pripeljalo lokalne civilne oblasti do odobritve ločitve cerkve od papeštva. Reforme, ki jih je začel Zwingli in jih je nadaljeval njegov naslednik Heinrich Bullinger, so razlog za preprosto notranjost cerkve. Ikonoklastični reformatorji so leta 1524 odstranili orgle in verske kipe. Te spremembe, ki jih je spremljala opustitev posta, zamenjava maše, odpoved celibatu, uživanje mesa na postne dni, zamenjava lekcionarja s sedemletnim ciklom Nove zaveze, prepoved cerkvene glasbe in druge pomembne reforme, uvrščajo to cerkev med najpomembnejša mesta v zgodovini reformacije in rojstni kraj švicarsko-nemške reformacije.Reformation Tours , accessed September 10, 2006Catholic Encyclopedia, accessed September 10, 2006"The Successor's Successor" , Ruedi Reich, interview by Stephan Landis, ANNEX, Magazine of the Reformierte Presse 2004, accessed September 10, 2006
Cerkev sama je v lasti kantona Zürich, ena od le treh sakralnih stavb v kantonu, skupaj s samostanoma Rheinau in Kappel. Leta 2011 je kanton vso ostalo cerkveno lastnino prenesel na župnije.
Arhitekturna zgodovina O najzgodnejših predhodnikih Grossmünstra se le ugiba. Arheološke najdbe kažejo na rimsko pokopališče v bližini. Verjetno je stala manjša spominska stavba in samostan za oskrbo romarjev. Leta 870 je Karel III. Debeli samostan preuredil v kolegijsko cerkev. Grossmünster je bil kot pokopališče povezan z Wasserkirche, krajem usmrtitve Feliksa in Regule in Fraumünsterjem na drugi strani reke Limmat, kjer so hranili najpomembnejše relikvije svetnikov.
Tri cerkve, povezane z Münsterstegom (Münstrskim mostom), so v visokem srednjem veku tvorile jedro letnih procesij kot 'procesijska os'. Vendar je bila natančna pot procesije, kot jo je okoli leta 1260 opisal Konrad von Mure, bolj zapletena in je ni mogoče natančno rekonstruirati. Potekala je tudi mimo danes izginule kapele Lindenhof in različnih točk vzdolž mestnih meja.
thumb|Rekonstrukcija stanja sredi 15. stoletja po J. R. Rahnu thumb|Vzdolžni prerez po Berlepschu
Ostanki predhodnice sedanje cerkve so bili odkriti med prenovo v 1930-ih in datirani v 11. stoletje. Gradnja romanske cerkve, ki stoji še danes, se je začela okoli leta 1100 in je bila končana leta 1220. Predhodna stavba je bila postopoma porušena. Gradnja je potekala v šestih fazah, pri čemer je vsaka kazala odstopanja od prvotnega načrta zaradi vključitve novih arhitekturnih slogov. Vendar so se spremembe notranjosti in zunanjosti cerkve nadaljevale v 20. stoletju. Šele med letoma 1487 in 1492 so bili stolpi na pobudo Hansa Waldmanna dvignjeni na enako višino in okronani z zvoniki. Strešna laterna je bila v sedanji obliki dokončana leta 1498.
Reformacija v nemško govoreči Švici se je začela v Grossmünstru, saj je tam od leta 1519 kot župnik pridigal reformator Ulrich Zwingli. Na njegovo pobudo je mestni svet Züricha leta 1524 dal odstraniti oltarje iz cerkve. Leta 1526 je bila pred kor postavljena korna pregrada za prezbiterij, zgrajena iz uničenih oltarjev züriških cerkva.Daniel Gutscher: Zwinglis Kanzellettner im Zürcher Grossmünster. In: Peter Niederhäuser, Regula Schmid (Hrsg.): Querblicke, Zürcher Reformationsgeschichten (= Mitteilungen der Antiquarischen Gesellschaft in Zürich. Band 86.) Chronos Verlag, Zürich 2019, ISBN 978-3-0340-1498-4, S. 130–137. To je jasno pokazalo na preureditev cerkve. Poudarek ni bil več na božji službi pri oltarjih v koru, temveč na pridiganju. Posmrtne ostanke Feliksa in Regule je iz kapele dvanajstih apostolov odstranil Zwinglijev naslednik Heinrich Bullinger. Poročajo, da so našli le nekaj kostnih fragmentov, oglje, opeko in lešnik.
Zvečer 24. avgusta 1763 je strela udarila v zvonik, pri čemer je zagorel s skodlami pokrit zvonik. Zvonove so pred taljenjem rešili tako, da so jih prekrili z mokrimi volovskimi kožami. Stolp je več let ostal zgorela ruševina in pojavile so se razprave o popolni obnovi Grossmünstra po načrtih Gaetana Mattea Pisonija. Odpor župnika Johanna Jakoba Breitingerja je preprečil njegovo rušenje.
Leta 1770 so stolpe dogradili z ravno teraso in balustradami v slogu Ludvika XVI.
Med letoma 1781 in 1787 sta Johann Caspar Vögeli in Johannes Haggenmiller ustvarila sedanje značilne neogotske vrhove stolpov. Romanski zvonik severnega stolpa je bil porušen in nadomeščen s kopijo poznogotskega južnega stolpa. Oba stolpa sta bila prav tako dvignjena s stražarsko sobo. Notranjost je bila prav tako preurejena v baročnem slogu.
Od leta 1845 naprej je bil Grossmünster deležen obsežne obnove. Stopnišče do galerij nad glavnim severnim portalom je bilo porušeno in prestavljeno v notranjost – natančneje v del nekdanje kapele dvanajstih apostolov, kjer so bili grobovi svetnikov. Gradbeni mojster August Stadler je dal porušiti tudi križni most. Leta 1849 so opatijske stavbe porušili, do leta 1897 pa so odstranili vse baročne elemente, kot sta štukatura in omet. V skladu z načeli ohranjanja zgodovinske dediščine iz 19. stoletja je bil cilj obnoviti prvotno romansko notranjost, kar je privedlo do uničenja novejših strukturnih elementov. Notranjo prenovo in sočasno rekonstrukcijo sta med letoma 1913 in 1915 izvedla mestni arhitekt Gustav Gull in kantonski arhitekt Hermann Fietz.
Zunanjost je bila med letoma 1931 in 1936 temeljito prenovljena, med katero so bili nekoliko spremenjeni 62 metrov visoki stolpi. Te spremembe so bile razveljavljene v letih 1989/1990.
Leta 2021 je bilo za obnovo odobrenih 35 milijonov švicarskih frankov, leta 2023 pa se je začela obnova notranjosti, oken in kipa Karla Velikega v kripti.Stefan Hotz: 2026 wird das Grossmünster vollständig eingepackt – Zürichs 800 Jahre altes Wahrzeichen braucht eine Auffrischung. In: Neue Zürcher Zeitung. 9. November 2024. Januarja 2025 se je začela zunanja prenova z gradnjo odrov na vzhodni in južni strani; celotna cerkev je ostala z odri skozi celotno leto 2026/27. Prenova se je zaključila z gradnjo odrov na zahodni strani leta 2028.Instandsetzung Grossmünster, Baudirektion des Kantons Zürich, abgerufen am 15. Januar 2025
Arhitektura
Glavna fasada je obrnjena proti severu. Glavni portal, podoben slavoloku, označuje začetek procesijske poti od grobov svetnikov Feliksa in Regule do njunih relikvij v Fraumünstru. Portal je ohranil le malo od svoje prvotne romanske strukture. Na levem kapitelu je upodobljen kralj David s strunskim glasbilom. Od leta 1950 so na prekladi vklesane naslednje Zwinglijeve besede:
»Da bi zagotovili, da se bo med vami resnično oznanjala božja beseda in da bi obdržali svojo domovino, četudi bi to škodovalo hudiču, kajti kjer je strah pred Bogom, tam je božja pomoč. + Huldrych Zwingli.«
Bronasta vrata, ki jih je leta 1950 ustvaril Otto Münch, prikazujejo posamezne biblijske zgodbe. Vrata na južni fasadi, prav tako Münchova, prikazujejo prizore iz zgodovine reformacije.
Zahodno fasado zaznamujeta dva kuboidna, 64 metrov visoka dvojna stolpa. Na južni stolp, znan kot Karlsturm, se je mogoče povzpeti: do razgledne sobe na višini 50 metrov vodi 187 stopnic. Od leta 2020 je bilo mogoče razgled občudovati le skozi okna; do balkonov zunaj stolpa so lahko dostopale le vodene skupine.Martin Huber: Grossmünsterturm: Balkone werden geschlossen. In: Tages-Anzeiger. 25. Juni 2020. Na zunanji strani stolpa, obrnjenega proti reki Limmat, je postavljena sedeča figura cesarja Karla Velikega. Severni stolp – imenovan tudi zvonik – je na severni fasadi okrašen z Bullingerjevim spomenikom, kipom reformatorja Heinricha Bullingerja v naravni velikosti. Visoko nad njim lebdi konj in jezdec, domnevno najstarejša konjeniška upodobitev severno od Alp. Figura izvira iz okoli leta 1180 in bi lahko bila simbol moči mestnega vladarja Berchtholda IV. Zähringenskega, ki označuje sosednjo cesarsko palačo. Relief, ki verjetno še nikoli ni bil obnovljen, je bil pred zunanjo prenovo leta 2026 v izjemno dobrem stanju.
Notranjost thumb|upright|Pogled iz prezbiterija v ladjo z orgelsko galerijo
Notranjost je preprosta. Poleg klopi in kornih klopi vsebuje le prižnico (1853) in krstni kamen (1598), ki služi tudi kot obhajilna miza.
Ogleda so vredni romanski kapiteli v ladji in ostanki prvotne poslikane dekoracije v enoprostorni, ravno zaključeni apsidi. Na severni steni, nad vrati, je še vedno slabo ohranjena upodobitev Veronikine tančive iz 16. stoletja. Ladjo dopolnjujejo sodobni vitraži.
Kripta V kripti, najstarejšem delu cerkve, si lahko ogledate močno obledele stenske poslikave iz 14./15. stoletja, ki prikazujejo mučeništvo zavetnikov Feliksa in Regule. Pripisujejo jih Hansu Leuju starejšemu. Tukaj je razstavljen tudi originalni ustoličeni Karel Veliki z južnega stolpa.
Fragmenti fresk so se ohranili tudi v ostankih nekdanje kapele dvanajstih apostolov; tam je tudi model prvotne cerkve. Iz nekdanje opreme kapele dvanajstih apostolov je bil rešen del najstarejše znane vedute Züricha, ki jo je naslikal Hans Leu starejši. Plošče so bile znatno zmanjšane in delno prebarvane, saj so bili prizori v ospredju, ki prikazujejo mučeništvo mestnih zavetnikov, po reformaciji ocenjeni kot nezanimivi. Kopije plošč si lahko ogledate v Arhivu arhitekturne zgodovine mesta Zürich, originali pa so razstavljeni v Švicarskem narodnem muzeju.
Zakristija Od 16. stoletja do francoske revolucije je zakristija služila kot zakladnica mestne države Zürich; o tem priča le še železna skrinja. Danes v njej hranijo med drugim dva kositrna vrča iz leta 1580, različno drugo cerkveno opremo, biblijske izdaje in prevode od leta 1524 do danes, pa tudi literaturo o Grossmünsterju in njegovi duhovščini.
Okna Od leta 1933 tri barvna korna okna Augusta Giacomettija prikazujejo božično zgodbo.