Šangdžing Longčuanfu () ali Sangdžong Jongčonbu (), znan tudi kot Šangdžing/Sang Gjong () in trdnjava Huhan/Holhan (, ), je arheološko najdišče v Ninganu na Kitajskem. Od leta 756 do 785 in ponovno od 793 do 926 je bil glavno mesto kraljestva Bohaj (Balhe). "Sanggyeong Yongcheonbu", Naver encyclopedia Najdišče je približno 3 kilometre oddaljeno od sodobnega mesta Dongdžinčeng in se pogovorno tudi imenuje Dongdžinčeng. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja je najdišče zaščiteno. Kitajska vlada je na tem mestu ustanovila narodni arheološki park Bohaj Šangdžing in arheološki muzej.
Velikost Šangdžing se je pri snovanju zgledoval na Čangan, prestolnico dinastije Tang. Velik je bil za približno petino Čangana. V smeri vzhod-zahod je meril 4,68 kilometra in v smeri sever-jug 3,47 kilometra. Imel je zunanje mesto, notranje mesto in dvorno mesto s petimi palačami. Je ena najbolje ohranjenih srednjeveških prestolnic na svetu.
Zgodovina Bohaj je na gori Dongmo ustanovil Te Čojong. Za upravljanje svojega kraljestva je ustanovil pet prestolnic in večkrat preselil sedež svoje vlade, da bi stabiliziral in okrepil centralno oblast nad različnimi etničnimi skupinam v svojem kraljestvu, ki se je sčasoma razširilo. Med vladavino kralja Muna je bil leta 756 ustanovljen Šangdžing Longčanfu kot stalna prestolnica kraljestva.
Sklici
Kategorija:Ustanovitve leta 756 Kategorija:Glavna mesta Kategorija:Arheološka najdišča na Kitajskem Kategorija:Zgodovina Koreje