sličica|Države vzhodnega bloka (rdeča) in Jugoslavija (rumena) v času spora med Titom in Stalinom; Svobodno tržaško ozemlje ni prikazano Spor med Titom in Stalinom ali sovjetsko-jugoslovanski spor je bil v letih po drugi svetovni vojni vrhunec spora med političnima vodstvoma Jugoslavije in Sovjetske zveze pod vodstvom Josipa Broza Tita oziroma Josifa Stalina. Čeprav sta obe strani nasprotovanja predstavili kot ideološki spor, je bil v enaki meri posledica geopolitičnega boja na Balkanu, v katerega so bile vpletene tudi Albanija, Bolgarija in komunistični upor v Grčiji, ki ga je podpirala Titova Jugoslavija, Sovjetska zveza pa se je od njega ogradila oz. mu je celo nasprotovala.
V letih po drugi svetovni vojni je Jugoslavija zasledovala gospodarske, notranje in zunanjepolitične cilje, ki niso bili skladni z interesi Sovjetske zveze in njenih zaveznikov iz vzhodnega bloka. Jugoslavija oziroma njeno vodstvo je še posebej upalo, da bo v jugoslovansko federacijo lahko vključilo sosednjo Albanijo. To je v albanskem političnem vodstvu spodbudilo vzdušje negotovosti in zaostrilo napetosti s Sovjetsko zvezo, ki si je prizadevala ovirati albansko-jugoslovansko integracijo. Jugoslovanska podpora komunističnim upornikom v Grčiji proti željam Sovjetske zveze je še dodatno zapletla politične razmere. Stalin je poskušal pritiskati na Jugoslavijo in umiriti njeno politiko, pri čemer je kot posrednika uporabljal Bolgarijo. Ko je leta 1948 konflikt med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo postal javen, je bil prikazan kot ideološki spor, da bi se izognili vtisu boja za oblast znotraj vzhodnega bloka.
Razkol je napovedal obdobje informbirojevskih čistk znotraj Komunistične partije Jugoslavije. Spremljala ga je znatna motnja v delovanju jugoslovanskega gospodarstva, ki je bilo do takrat odvisno od izmenjave dobrin z državami vzhodnega bloka. Spor je sprožil tudi strah pred bližajočo se sovjetsko invazijo in celo pred poskusom državnega udara s strani visokih vojaških voditeljev, povezanih s Sovjetsko zvezo, strah, ki so ga podžigali tisoči mejnih incidentov in vdorov, ki so jih organizirali Sovjeti in njihovi zavezniki. Ker Jugoslavija ni prejemala pomoči Sovjetske zveze in vzhodnega bloka, se je za gospodarsko in vojaško pomoč obrnila na Združene države Amerike.
Ozadje
Spor Tito-Stalin med drugo svetovno vojno Med drugo svetovno vojno so odnose med jugoslovanskim partizanskim voditeljem Josipom Brozom Titom in sovjetskim voditeljem Josifom Stalinom zapletla različna zavezništva, ki jih je sklenila Sovjetska zveza, Stalinova želja po razširitvi sovjetskega vplivnega območja preko meja Sovjetske zveze in spopad med Titovo Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) in jugoslovansko vlado v izgnanstvu, ki jo je vodil kralj Peter II.
Sile osi so napadle Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Država se je 11 dni pozneje predala, vlada pa je pobegnila v tujino in se na koncu preselila v London. Nacistična Nemčija, fašistična Italija, Bolgarija in Madžarska so si priključile dele države. Preostalo ozemlje je bilo razdeljeno: večina je bila organizirana kot Neodvisna država Hrvaška (NDH), marionetna država, v kateri so bile nameščene nemške in italijanske sile, medtem ko je glavno mesto Beograd ostalo na nemško okupiranem ozemlju Srbije. Sovjetska zveza, ki je še vedno spoštovala pakt Molotov-Ribbentrop, je prekinila odnose z jugoslovansko vlado in si s pomočjo svojih obveščevalnih služb prizadevala ustanoviti novo komunistično organizacijo, neodvisno od KPJ v NDH. Sovjetska zveza je prav tako tiho odobrila prestrukturiranje Bolgarske delavske stranke. Zlasti sta bila nova organizacijska struktura in območje delovanja stranke prilagojena zaradi priključitve jugoslovanskih ozemelj k Bolgariji. Sovjeti so svojo podporo takim dejanjem preklicali šele septembra 1941 – precej po začetku invazije sil osi na Sovjetsko zvezo – po večkratnih protestih KPJ.
Junija 1941 je Tito obvestil Kominterno in Stalina o svojih načrtih za upor proti silam osi, vendar pa je Stalin izražal zadržke glede pogoste uporabe komunističnih simbolov pri Titovih partizanih. To je bilo posledica dejstva, da je Stalin na svoje zavezništvo z Združenim kraljestvom in Združenimi državami gledal kot na ključno protiutež uničevanju »demokratičnih svoboščin«, kakršnega so izvajale sile osi. Stalin je tako menil, da so se komunistične sile v Evropi, ki so jo okupirale sile osi, dejansko dolžne boriti za ponovno vzpostavitev demokratičnih svoboščin – četudi le začasno. V primeru Jugoslavije je to pomenilo, da je Stalin pričakoval, da se bo KPJ borila za obnovitev vlade v izgnanstvu. Podobno vizijo so imeli tudi ostanki Kraljeve jugoslovanske vojske pod vodstvom polkovnika Draža Mihailovića, ki so se kot četniška gverilska skupina zavzemali za obnovo jugoslovanske monarhije. alt=Photograph of a sitting audience looking at a point off-camera|sličica| Leta 1943 je jugoslovansko komunistično vodstvo preoblikovalo AVNOJ v novo jugoslovansko posvetovalno telo. alt=Photograph of a destroyed tank in a street|desno|sličica| Rdeča armada je ob podpori jugoslovanskih partizanov oktobra 1944 zavzela Beograd. Oktobra 1941 se je Tito dvakrat srečal z Mihailovićem, da bi predlagal skupni boj proti silam osi. Tito mu je ponudil mesto načelnika generalštaba partizanskih sil, vendar je Mihailović ponudbo zavrnil. Do konca meseca je Mihailović sklenil, da so komunisti pravi sovražnik. Mihailovićevi četniki so se sprva borili proti partizanom in silam osi hkrati, a so v nekaj mesecih začeli sodelovati s silami osi proti partizanom. Do novembra so se partizani že borili proti četnikom in hkrati pošiljali sporočila v Moskvo, v katerih so protestirali proti sovjetski propagandi, ki je v nasprotju s stanjem na terenu hvalila Mihailovića.
Leta 1943 je Tito preoblikoval Antifašistični svet za narodno osvoboditev Jugoslavije (AVNOJ) v vsejugoslovansko posvetovalno in zakonodajno telo, obsodil vlado v izgnanstvu in prepovedal kralju Petru vrnitev v državo. Te odločitve so bile v nasprotju z izrecnim sovjetskim nasvetom, ki je Titu naročal, naj ne nasprotuje izgnanemu monarhu in njegovi vladi. Stalin je bil takrat na Teheranski konferenci in je potezo videl kot izdajo Sovjetske zveze. V letih 1944–1945 so Stalinova ponovna navodila komunističnim voditeljem v Evropi, naj sklenejo koalicije z meščanskimi politiki, v Jugoslaviji naletela na nejeverje. Ta šok je še okrepilo Stalinovo razkritje sporazuma o odstotkih presenečenemu Edvardu Kardelju, podpredsedniku jugoslovanske začasne vlade. Sporazum, ki sta ga sklenila Stalin in britanski premier Winston Churchill med moskovsko konferenco leta 1944, je vzhodnoevropske države razdelil na britansko in sovjetsko vplivno sfero – Jugoslavijo je enakomerno razdelil med obe.
Ozemeljski spor za Trst in avstrijsko Koroško V zadnjih dneh vojne so partizani zavzeli dele avstrijske Koroške in začeli napredovati čez predvojno italijansko ozemlje. Čeprav so zahodni zavezniki verjeli, da je napade v ozadju organiziral Stalin, jim je le-ta dejansko nasprotoval. Stalin se je bal predvsem padca avstrijske vlade Karla Rennerja, ki jo je podpirala Sovjetska zveza, ter da bi zaradi Trsta prišlo do širšega konflikta z zavezniki. Stalin je tako Titu ukazal naj se umakne s Koroške in Trsta, partizani pa so to tudi storili.
Kljub temu je Jugoslavija vztrajala pri svojih zahtevah do Italije in Avstrije. Ozemeljski spor v severozahodnem delu Istre in okoli mesta Trst je povzročil, da se je podpis mirovne pogodbe z Italijo zavlekel vse do leta 1947, kar je privedlo do ustanovitve neodvisnega Svobodnega tržaškega ozemlja (glej tudiː Londonski memorandum). To pa ni zadovoljilo Tita, saj si je prizadeval tudi za revizijo meja okoli Trsta in na Koroškem, zaradi česar so zahodni zavezniki v Trstu obdržali garnizijo, da bi preprečili jugoslovanski prevzem. Titovo nenehno vztrajanje pri prevzemu Trsta je Stalin videl tudi kot sramoto za italijansko komunistično partijo. Vendar so bili zahodni zavezniki neomajni, Trsta in Gorice ne bi prepustili niti bivši Kraljevini Jugoslaviji.
Politične razmere v vzhodni Evropi, 1945–1948 Takoj po drugi svetovni vojni si je Sovjetska zveza prizadevala vzpostaviti svojo politično prevlado v vseh državah, ki jih je zavzela Rdeča armada, predvsem z vzpostavitvijo odvisnih koalicijskih vlad v vzhodnoevropskih državah. Enopartijska komunistična vladavina je bila na splošno težko dosegljiva, ker so bile komunistične stranke običajno precej majhne. Komunistični voditelji so strateški pristop videli kot začasen ukrep, dokler se okoliščine, ki bi omogočale izključno komunistično oblast, ne bi izboljšale. KPJ in Albanska komunistična partija (PKSH) sta uživali znatno podporo javnosti, ki je izhajala iz Titovega partizanskega gibanja v Jugoslaviji in Albanskega narodnoosvobodilnega gibanja. Medtem ko je bila Titova Federativna ljudska republika Jugoslavija v zadnjih mesecih vojne in prvih nekaj povojnih letih pod sovjetskim vplivom, jo je Stalin večkrat razglasil za državo zunaj sovjetske interesne sfere in jo obravnaval kot satelitsko državo. Drugačna obravnava v primerjavi s preostalo vzhodno Evropo je bila poudarjena pred sovjetsko ofenzivo oktobra 1944; to ofenzivo so podprli tudi Titovi partizani. Uspešna ofenziva je na koncu izrinila Wehrmacht in njene zaveznike iz severne Srbije in privedla do zavzetja Beograda. Tretja ukrajinska fronta maršala Fjodorja Tolbuhina je morala za vstop v Jugoslavijo zaprositi Titovo začasno vlado za formalno dovoljenje in sprejeti jugoslovansko civilno oblast na vsem osvobojenem ozemlju.
Poslabšanje odnosov
Jugoslovanska zunanja politika, 1945–1947 alt=Oris con Svobodnega tržaškega ozemlja|sličica|453x453_pik|Svobodno tržaško ozemlje je bilo nominalno neodvisno ozemlje s središčem v jadranskem mestu Trst. Zahtevali sta ga Italija in Jugoslavija, kar je postalo vir sporov med Jugoslavijo in zahodnimi zavezniki. Pred razpadom je ozemlje obsegalo coni A in B, ki sta ju upravljali zahodni zavezniki oziroma Jugoslavija. Jugoslovansko območje je bilo na koncu razdeljeno med jugoslovanski zvezni republiki Hrvaško in Slovenijo. Ko se je Tito aprila 1945 v Moskvi srečal s Stalinom, sta Sovjetska zveza in Jugoslavija podpisali sporazum o prijateljstvu. Kljub razlikam v pristopu do vzpostavitve komunistične ali socialistične družbene ureditve sta državi vzpostavili dobre dvostranske odnose. Leta 1945 se je Jugoslavija zaradi pomanjkanja hrane zanašala na pomoč Uprave Združenih narodov za pomoč in rehabilitacijo (UNRRA), vendar je veliko večjo notranjo publiciteto namenila sorazmerno manjši sovjetski pomoči. 10. januarja 1945 je Stalin jugoslovansko zunanjo politiko označil za nerazumno zaradi njenih ozemeljskih zahtev do večine sosed, vključno z Madžarsko, Avstrijo in Svobodnega tržaškega ozemlja (ter s tem Italijo), ki je bilo izvzeto iz predvojnega italijanskega ozemlja. Tito je nato v enem izmed svojih govorov kritiziral Sovjetsko zvezo, ker ni podprla njegovih ozemeljskih zahtev. Soočenje z zahodnimi zavezniki se je zaostrilo avgusta 1946, ko so jugoslovanska lovska letala povzročila strmoglavljenje ameriškega letala Douglas C-47 Skytrain blizu Ljubljane in sestrelila še eno nad Bledom. V teh dveh incidentih, ki sta se zgodila v razmiku desetih dni, je bilo zajetih deset ljudi, pet članov posadke pa je izgubilo življenje. Zahodni zavezniki so pri tem zmotno verjeli, da je Stalin spodbujal Titovo vztrajnost; Stalin se je v resnici želel izogniti zaostrovanju odnosov z Zahodom.